Ljubljana, 20. 10. 2022
Mateja Gravner, Chiara De Iulis Pepe in Laura Di Collobiano vam zagotovo
lahko povedo kar nekaj ne samo o vinu in vinskem poslu v Italiji, ampak tudi o
ohranjanju dediščine slovitih družinskih vinskih kleti, pri čemer vse tri
povezujemo z res priznanimi vinskimi hišami sonaravne filozofije, ki so vroča
roba po vsem svetu.
Mateja
Gravner je zadolžena za Gravnerjeva vina, vinsko klet, s katero je njen oče
Joško (skupaj z nekaterimi drugimi izjemnimi zamejskimi vinarji) postavil
Oslavje na zemljevid – in tudi t. i. oranžna (raje ima izraz jantarna) vina na
zemljevid. Gravner velja za enega od pionirjev biodinamične pridelave vin v tem
delu sveta, pa tudi za tistega, ki je začel pridelovati vino v amforah oz.
kvevrijih, kot jim pravijo v Gruziji, kjer je Joško našel največ navdiha.
Oslavje je v zadnjih 30 letih postalo prava meka za ta tip vin, majcen
obmejni zaselek, ki je postal sinonimen z gibanjem naravnih in maceriranih vin.
Gravner, Radikon, Prinčič … Vinarji s slovenskimi imeni, a etiketo »Narejeno v
Italiji«. Vina z meje. Obiskati Gravnerja je kot vstopiti v tempelj, vse
prečiščeno do golega bistva, vse storjeno z natančno perfekcijo. Vino za
meditacijo, pravijo Gravnerjevim vinom. Joško je glede tega zelo resen in Mateja
nadaljuje to dediščino in ohranja Gravnerjevo ime neokrnjeno, pri čemer tudi
skrbno pazi, da njihovo vino, ta prelepa jantarna tekočina, skoraj tekoče
zlato, prode v prave roke.
Če povezujete ime Mateje Gravner z Brdi,
isto vlogo v Abruzzu opravlja Chiara De Iulis Pepe. Chiara je peta
generacija na posestvu Emidio Pepe, ikonično
vinski kleti, ki danes velja za rno najboljših v Itaiji, še posebej, ko
govorimo o Montepulcianu.
Chiarin stari oče Emidio je bil tisti, ki je
do vinarstva pristopil z obrtniškim pristopom, njegova vnukinja pa se je posla
priučila tako od njega kot od svojega očeta. Pri tem se Pepejevi izogibajo
uporabi modernih tehnologij in pristopov. In v resnici se kaj dosti pri Emidiu
Pepeju ni spremenilo od Emidiovih dni – še vedno stiskajo grozdje z nogami in
delajo s tradicionalnim pergolskim sistemom.
Grozdje pridelujejo biodinamično, trgajo in
pecljajo ga ročno, nato pa spontano fermentirajo in zorijo 18-24 mesecev v
betonskih posodah. Vina ustekleničijo nefiltrirana, brez dodatka žvepla. In pri
tem ne gre za nek novodobni trend, ampak so pri Emidiu Pepeju vina od nekdaj
tako pridelovali. Nikdar se niso spremenili in taki ostajajo že več kot pol
stoletja, ko je Chiarin dedek začel s spontano fermentacijo, brez
filtriranja, brez dodajanja večjih količin žvepla.
Iz Abruzza se preselimo še v
Toskano, k Lauri Di Collobiano, ženski, ki zadnjih 30 let, skupaj
s soprogom Morenom Petrinijem, stoji za Valgianom, priznano toskansko vinsko
kletjo. Valgiano je definiral povsem novo obdobje za proizvodnjo v tej dotični
mikroklimi, pri vsem tem pa vedno polno spoštoval tradicije.
Pod mentorstvom avstralskega biodinamičnega pionirja Alexa Podolinskega se
je Tenuta di Valgiano leta 2001 povsem preusmerila v biodinamiko, danes pa na
svojih 25 hektarjih proizvedejo okoli 80.000 steklenic. Prisegajo na minimalno
intervencijo, uporabljajo biodinamične preparate, grozdje pa sortirajo ročno,
preden ga stisnejo z nogami. Vino nato ustekleničijo nefiltrirano.
Tenuta Valgiano se z vinogradništvom in vinarstvom ukvarja že vse od 16.
stoletja, nekatere stavbe pa so skoraj tako stare kot posestvo. Biodinamična
kmetija pokriva 40 hektarjev, od tega jih je le 16 namenjenih za vinograde, na 13-ih
pa je to divji svet čebel in oljčnih dreves.