Dan Saladino: Jesti do izumrtja

»Nekateri trdijo, da smo ljudje programirani, da težimo k dobrim stvarem, ampak naši okusi in izbire so bili tako močno korigirani, da smo izgubili ta občutek,« izpostavlja Dan Saldaino, novinar in voditelj tedenske oddaje Food Programme na BBC-jevem Radiu 4, kjer zadnjih 15 let poroča o hrani in kmetijstvu.

Saladino je tudi avtor knjige Eating to Extinction: The World’s Rarest Foods and Why We Need to Save Them (Jesti do izumrtja: Najredkejše hrane na svetu in zakaj jih moramo rešiti), v kateri potuje po državah, tako raznolikih, kot sta Sirija in Ferski otoki, od Tanzanije do Škotske, od Albanije do Turčije, pri tem pa išče divjo in ogroženo hrano prek tamkajšnjega prebivalstva in njihove zemlje ter tradicij in kulturnih identitet, ki jih predstavljajo.

Knjiga je popotovanje po domiselnih načinih, s katerimi so se naši predniki prek tisočletij naučili kmetovati ter pripravljati lečo, riž, piščanca, med, pomaranče in sir. Vsaka hrana in vsaka skupnost pomaga razložiti, kako smo v trenu oči in evolucije izgubili toliko raznolikosti v naši prehrani – in zakaj je to pomembno. »Raznolikost je pomembna za prehransko varnost, za naše zdravje, zdravje planeta, za lokalno ekonomijo in za možnosti za prihodnost,«razmišlja.

Zdi se, kot da je to knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki ga vsaj približno zanima hrana, gastronomija in ga skrbi za prihodnost raznolikosti hrane, prihodnosti našega planeta. Ima resničen občutek urgentnosti, hkrati pa nas Saladino popelje na prelepo potovanje po zelo različnih kulturah in tradicijah, ki so bodisi že izgubljene ali pa na tem, da postanejo. Pozabljene v času, v globaliziranem svetu, v katerem se je človeška vrsta razvila s toliko raznolikosti, a ustvarila sistem, temelječ na uniformiranosti, zdaj pa vidimo, kako krhek in nevzdržen je ta sistem.

Saladino, katerega delo je bilo nagrajeno s strani Ceha gastronomskih piscev (GFWA), nagrad Fortnam & Masona in fundacije Jamesa Bearda, se osredotoča na raziskovanje nekaj tisoč hran po vsem svetu, ki jim grozi, da za večno izginejo, pri tem pa nazorno prikaže, točno kako pomembna - in negotova raznolikost je.

Pomembna vprašanja, ki jih zastavlja, so: Kako, da smo imeli tako ogromno raznolike hrane? Kdaj smo začenjali izgubljati to raznolikost? Kako je prišlo do tega? Da bi se dokopal do odgovorov in konteksta, je Saladino opravil poglobljene raziskave, pri tem pa se zaljubil v zgodbe različnih kmetov, različnih kultur po svetu, in osvetlil sestavino, za katero sam še nikdar ni slišal – še manj pa širša javnost.  

Kot poudarja, ni znanstvenik, ampak je pripovedovalec zgodb. In ko gre za pridelavo in uživanje hrane prek različnih obdobij in kultur, je kar nekaj izjemnih, včasih tudi neverjetnih zgodb.

Čeprav posveti Saladino veliko časa s podčrtavanjem tega urgentnega sporočila o izginjajoči raznolikosti in biotski raznolikosti, pa tudi podaja navdihujoče zgodbe o tem, kako se te pozabljene hrane in poljščine ponovno odkriva in oživlja. Eden takih primerov, ki jih rad podaja, je žitarica Kavilca iz vzhodne Turčije, ena najzgodnejših udomačenih žitaric. To je žito, ki so ga pridelovali in uživali ljudje, ki so zgradili piramide in isti ljudje, ki so zgradili Stonehenge. Karje dalo Saladinu obilico optimizma na njegovem turškem popotovanju, je, da vse več kmetov prideluje to žitarico, še posebej pa so nad njo navdušeni in jo radi uporabljajo kuharski mojstri v Istanbulu. Moderna, sodobna zgodba o hrani, oživljeni z roba izginotja.

Za Evropski simpozij hrane piše Kaja Sajovic.