Ljubljana, 12. 10. 2021
Zadnja leta je modno pisati o vrhunskih restavracijah na odročnih lokacijah. Nedavno zaprti Fäviken se je redno uvrščal na vrh tovrstnih seznamov. Pa Koks na Ferskih otokih, Fogo Island Inn ob obali Nove Fundlandije, južnoafriški Wolfgat, Mil, ki ga je ekipa Centrala postavila v Andih …
Kar se tiče odročnosti, Chez St.-Pierre prav nič ne zaostaja za vsemi omenjenimi. Restavracija je, ironično, ena tistih, o katerih se v Kanadi največ govori, hkrati pa ena najbolj podcenjenih – slednje tudi zaradi tega, ker boste morda morali po večerji kampirati pred vhodom.
Letite v Montreal, nato pa vas čaka pet ur vožnje do Le Bica, vasice s tisoč prebivalci na bregovih reke Sv. Lovrenca. V vasi ni hotelov ali penzionov, kar ni ravno idealna situacija za tuje gurmane, ki komaj čakajo, da bi preizkusili najboljše, kar kulinarično ta prostrana država javorjevega lista ponuja, jih pa ne mika toliko za tem se odpeljati v trdo temo.
Ne, Le Bic ni ravno na koncu j***ega sveta, se pa zdi, da je prekleto blizu temu. In tu si je dom zgradila Colombe St-Pierre. Chefinja samoukinja, ki je, v prvi vrsti ponosna Québéžanka. Chefinja, ki se je povsem zavestno odločila, da se iz Montreala preseli v svojo rodno vas, daleč od množic in urbanega vrveža, a istočasno v samo srce province.
Chez St-Pierre je povsem v skladu z valom nove nordijske kuhinje – celo časovno se ujema z njim. Leta 2003 odprta restavracija se osredotoča na regionalno gastronomijo, njen cilj pa je gostom prikazati vse, kar regija ponuja, od njene bogate kulinarične kulture in zgodovine do naravnih lepot spodnjega toka reke Sv. Lovrenc.
“Bistvo nordijske kuhinje je, da nam odpira oči za naše neposredno okolje in za vse, kar raste okoli nas: divje gobe, ki jih je tu v izobilju, obalne rastline, paprike, ki rastejo na sipinah, in cela vrsta divjih zeli, ki jih uporabljamo za naše solate,« razlaga.
42-letna Colombe, ki je bila leta 2018 proglašena za najboljšo kuharsko mojstrico Quebeca, ne skuša poustvarjati tipičnih quebeških jedi, temveč se je poglobila v iskanje kulinarične identitete province z raziskovanjem vseh skritih, neuporabljenih ali slabo izkoriščenih biserov, ki jih ima za ponuditi.
Eden takih so denimo morski ježki – delikatesa v številnih delih sveta in luksuzna sestavina v prenekateri vrhunski restavraciji, a je v Quebecu skoraj ne jedo. St-Pierrova skuša to spremeniti, s tem pa tudi spremeniti miselnost lokalnega prebivalstva. Da bi v svojih jedeh resnično odražala terroir, hkrati pa da bi Quebežanom prek svoje hrane približala njihove korenine.
“Zame je vrhunska kulinarika tista, ki se te dotakne,« razmišlja. »Komentar, ki ga slišim najpogosteje od gostov Quebežanov, je: Nimamo nobene reference. Vse to je za nas povsem novo. Na take pripombe sem primorana odgovoriti: To smo mi. Res je škoda, da se ne poznamo malce bolje.«
St-Pierrova ima s svojim konceptom »z vrta na mizo« dobro spleteno mrežo malih pridelovalcev, kmetov in nabiralcev, ki neumorno iščejo nove užitne rastline in zeli, jagodičevje, morsko travo in gobe, ki jih lahko uporabi v svoji kuhinji. Trdno verjame v popolnoma trajnostni pristop, okoljsko odgovornost, sledljivost produktov in njihovo sezonskost.
“Nikdar nisem načrtovala postati kuharska zvezdnica. Vse to počnem za nas, za Quebežane. Ljubim nas,« je povedala St-Pierrova po svoji zmagi za najboljšega kuharskega mojstra v provinci.
“Že 15 let se vsak dan borim, samo zato, da bi pokazala, kako čudovit je Quebec, kakšne izjemne sestavine imamo. Zavestno sem se odločila, da restavracijo odprem tako blizu tem surovinam. Včasih sem živela pet ur stran v Montrealu in ko sem sklenila, da se preselim v Bic, so mi vsi govorili, naj tega nikar ne storim, saj da bom pogorela.”
Dokazala jim je, da so se motili. In čeprav terja obisk Chez St-Pierre veliko truda in časa, če si resnično želite v globino spoznati gastronomsko bogastvo, ki ga provinca ponuja, je to pravi kraj. Skoraj na koncu sveta.
Napisala: Kaja Sajovic