Že vrsto let eno izmed vplivnejših imen v svetu gastronomije, ki ga mnogi opisujejo kot “The god of food". Obenem je tudi predsednik sveta sodnikov World Restaurant Awards in mednarodno uveljavljen pisatelj, novinar in kurator projekta GELINAZ.

Landgraf je študiral in potoval po Evropi, a je potreboval službo, da bi obdržal vizum. Kuhinja se je zdela kot dober način začasnega preživljanja. Kasneje se je usposabljal v Londonu pod velikimi imeni, kot sta Tom Aikens in Gordon Ramsey, preden se je vrnil v Brazilijo, kjer je v Sao Paulo odprl Epice, ki ga je izstrelil med zvezde. Pisalo se je leto 2011 in vsi so govorili o njem, restavracija pa je bila ena najbolj vročih v mestu, katere status je še utrdila Michelinova zvezdica. V Rio se je preselil zaradi dekleta, začel z ničle (a z velikodušnim vlagateljem) in, v manj kot letu dni, je Oteque že imel sloves najboljše restavracije v Braziliji.

Na univerzi Wageningen je zaposlena kot ambasadorka potrošniške znanosti in kot strokovna vodja določa agendo za raziskovanje vedenja potrošnikov. Poleg tega sodeluje pri številnih projektih, ki se osredotočajo na potrošniške izbire glede trajnostne in zdrave hrane. Njen cilj je najti razlago za potrošniške odločitve. Teme, s katerimi se ukvarja, pa so na primer alternativni proteini, čustva in družbene norme. Poleg njenega dela na univerzi je aktivna udi v številnih drugih organizacijah: je članica svetovalnega odbora Nizozemske organizacije za znanstveno raziskovanje (NWO), svetovalnega odbora FoodEducationPlatform in članica ožje ekipe, ki pokriva področje zdravih in varnih prehranskih sistemov na univerzi Wageningen.

Britanski novinar, ki piše in ustvarja za eno najuglednejših medijskih hiš na svetu, britanski BBC. Specializiran je za prehrano in kmetijstvo. Njegova prva knjiga Eating to Extinction: The World's Rarest Foods and Why We Need to Save Them je prejela številne nagrade, vključno z nagrado za knjigo leta o hrani Fortnum & Mason in britansko literarno nagrado Wainwright. V svoji dolgoletni karieri na BBC-ju se je preizkusil v vlogi poročevalca, produciral preiskovalne dokumentarne filme, v zadnjih 15 letih pa ustvarja oddajo The Food Programme, ki odstira pogled na hrano tako z gospodarskega, političnega, znanstvenega kot tudi kulturnega vidika. Kot novinar se v zadnjem času osredotoča predvsem na globalno prehransko varnost in upad biotske raznovrstnosti.

Christopher Ellinghaus je ustanovitelj in direktor najprepoznavnejše indie založbe City Slang v Nemčiji ter solastnik restavracije z eno Michelinovo zvezdico v Berlinu. V glasbenem poslu je že več kot 30 let, pohvali pa se lahko s tem, da je v 90. letih pomagal severnoameriškim indie skupinam, kot so Nirvana, Flaming Lips ali Courtney Love, prodreti na evropski trg. Pred več kot desetimi leti je skupaj z ženo Gudrun Ellinghause odprl vinski bar CORDOBAR, ki je takrat veljal za najbolj trendovski vinski bar v mestu. Nenehne težave s sosedi ter menjave osebja v kuhinji in strežbi pa so ga pred štirimi leti spodbudile k prenovi koncepta. Tako je Cordobar postal Cordo, vinski bar pa restavracija, ki se danes ponaša z eno Michelinovo zvezdico, slovi pa tudi po tem, da veliko pozornosti namenja glasbi, ki se v restavraciji predvaja.

Rodolfo Guzmán je glavni kuhar in lastnik restavracije Boragó. Po delu v številnih priznanih restavracijah v Čilu in drugod po svetu je leta 2006 odprl lastno restavracijo Boragó. Od takrat je Guzmán na novo spisal kulinarična pravila in uvedel številne impresivne načine razmišljanja o kuhanju, načinih kuhanja, avtohtonih sestavinah in čilskih izdelkih. Njegova kuhinja temelji na sezonskosti in globokem poznavanju čilskega ozemlja. Njegova restavracija je bila leta 2015 uvrščena med 50 najboljših svetovnih restavracij, kjer se je obdržala vse do danes. Guzmán je tudi ustanovitelj prvega centra za raziskave hrane v Čilu poimenovanega CIB, ki ga pojmuje kot rezultat klasifikacije in poglobljene kategorizacije čilskega ozemlja skozi oči hrane. V centru si prizadevajo za vključev lokalnih sestavin na krožen način in jih uporabiti za pri ustvarjanju novih jedi z novimi okusi.

Njena življenjska pot je bila vse prej kot ravna, v svojem življenju pa je prepotovala dobršen del sveta. Preden se je začela profesionalno ukvarjati s fotografiranjem in pisanjem o hrani, si je kruh služila kot spremljevalka. Hrano pa je oboževala že od nekdaj, kar jo je privedlo do tega, da je začela pisati blog o hrani, v katerem je predrzno popisovala svoje epikurejske neumnosti in odlične restavracije po vsem svetu, ki jih je obiskovala kot kratkotrajna ljubimka divje bogatih. Njena razmišljanja je strnila v blogu The Hungry Hungry Hooker: Curator of Corporeal Pleasures. Ko je njeno pisanje pritegnilo določeno občinstvo, so jo njene izkušnje in povezave z industrijo pripeljale do tega, da je postala t.i. food fixer. V 2020 je nenadoma ostala brez dela, zato je vzela v roke svoj prvi profesionalni fotoaparat in se takoj zaljubila. Njene fotografije so bile objavljene v revijah Forbes, Sunset, 7x7, SFGate, Eater, Edible Austin, ShoutOut Miami in številnih drugih.

V zadnjih 30 letih je poskusila veliko vin, a najbolj so jo vedno navdušila biodinamična. Konec koncev, kako se človek ne bi zaljubil v vina Leflaive, DRC, Leroy, Lafarge Comte Lafon ali Marcel Deiss? S svojo ekipo v Valgianu proizvaja vina, ki tako izrazito komunicirajo to veličastno pokrajino. S tem v mislih je bila zelo kritična do nekaterih vin, enako ji niso preveč všeč funky vina. V biodinamičnem svetu vina Valgiano včasih kritizirajo, češ, da so preveč čista in da delujejo "nenaravno". To je vedno velika omejitev za biodinamike. Če govorimo o tem, kam bi moral uvrščati vina Valgiano, biodinamika ni dovolj. Da se lahko vina prodajamo po določenih cenah, morajo biti kvalitetna, to ne sme biti samo stvar etikete. Kritična je tudi do 'komercialnega' pristopa k biodinamiki in zagovarja dejstvo, da je treba prodajati vino in ne filozofijo.

Chiara se je rodila v družino vinarjev in izkazalo se je, da bo to zaznamovalo tudi njeno življenje. Umetnosti poslušanja narave in igranja po njenih ritmih se je naučila od svojega dedka. Ostalo so naredila potovanja in degustacije. V domačem kraju je študirala ekonomijo, tako da je lahko delala in študirala hkrati. Nato se je preselila v Burgundijo, da bi dokončala študij enologije. Tam se je naučila, da vino potrebuje popolno predanost. Nekaj časa je še potovala po svetu, kjer je predavala o zgodbi njihovih vin, nato pa se vrnila v varno zavetje doma, kjer kmetuje in ustvarja vina pri Emidio Pepe.

Mateja Gravner se je rodila v Gorici leta 1973. Njeno otroštvo je preživela med vinogradi, fermentacijami in plemenitenjem naravnih danost. Najprej je študirala enologijo in nadaljevala s študijem komuniciranja in marketinga. Vedno pa je ostala tesno povezana z vini. Najprej je skrbela za promocijo vina, nato je delala na inštitutu Istituto Agrario di San Michele all'Adige in nato v Bertani Domains. Leta 2014 se je vrnila v Oslavijo, kjer je v svoji družinski kleti skrbi za marketing in promocijo.

Film. Pijača. Hrana. Pisanje. Ponovi. Ne nujno v istem vrstnem redu. Potem ko je Olivier Joyard svojo kariero začel kot filmski kritik za francosko revijo Les Cahiers du cinéma, je po gledanju Sopranovih prešel na televizijske serije in se po odkritju Le Chateaubrianda posvetil hrani in vinu. Zdaj snema dokumentarce za Canal Plus in piše za Les Inrockuptibles.

Mory Sacko je priznani chef in lastnik pariške restavracije MoSuke, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico. Restavracijo je odprl leta 2020, ko je kot vihar vstpil na francosko gastronomsko sceno, leto pozneje pa ga je Michelin že nagradil z zvezdico. Njegove kulinarične stvaritve odražajo njegov svobodni duh in tradicionalno kuhinjo prepletajo z eleganco in sproščenostjo obenem. Letos ga je revija Time uvrstila na seznam “Next Generation Leaders”, prestižno lestvico, ki vsako leto predstavi seznam mladih, ki so v svetovnem merilu pustili vtis. To je izjemna čast in meteorski vzpon, ki Moryju omogoča svoboden razcvet v različnih ustvarjalnih svetovih.

Santiago Lastra si je izkušnje nabiral v profesionalnih kuhinjah vse od svojega 15. leta. Njegov portfelj bi navdušil vsakega gurmana, saj je sodeloval s številnimi svetovno znanimi chefi, med drugim je gostoval v londonskem Tate Modern in Hija de Sanchez v Kopenhagnu. Leta 2017 se je vrnil v domovino in lansiral NOMA Mexico. Kot desna roka Reneja Redzepija je odigral ključno vlogo pri zasnovi koncepta in se posvetil raziskovanju lokalnega okolja, kjer je pri lokalnih malih proizvajalcih po vsej državi nabiral pristne in sveže vsebine. V tem času je prišel do spoznanja, da je na svetu le malo primerov pristne mehiške kuhinje. Zato si je zamislil KOL, koncept, ki predstavljajo Mehiko na pristen način. Od odprtja restavracije je bil Santiago nagrajen z naslovom GQ Best Chef 2021, La Liste pa je leta 2021 restavracijo uvrstila na seznam kot novinko leta. Prav tako so restavracijo uvrstili na seznam 35 najboljših restavracij National Restaurant Awards v Združenem kraljestvu.

Melinda Joe je rojena v Louisiani, vendar živi v Tokiu na Japonskem. Je redna kolumnistka za The Japan Times, njene članke pa lahko beremo tudi v številnih drugih izjemnih medijih, kot so Condé Nast Traveler, Nikkei Asia, Newsweek, BBC, CNN in Eating Well. Je certificirana strokovnjakinja za sake in vino in predsednica žirije oddelka za sake na londonskem tekmovanju International Wine Challenge.

Tilen je podjetnik in predavatelj na področju prehranske industrije. Širši javnosti je poznan predvsem kot soustanovil podjetja za rastlinsko meso Juicy Marbles, vendar pa je njegova karierna pot povezana še s številnimi drugimi zgodbami o uspehu. Med drugim je soustanovitelj enega najuspešnejših evropskih startup podjetij, d.labs, ki je sodelovalo pri kreiranju 3 evropskih samorogov. Pred tremi leti se odločil zapustiti svet IT-ja in vso svojo energijo usmeril v izjemno zgodbo na področju živilske industrije, kjer orje ledino na področju odgovornih prehranskih sistemov.

Pierre-Marie Aubert je vodja Oddelka za kmetijsko in prehransko politiko na Inštitutu za trajnostni razvoj in mednarodne odnose (IDDRI) v Parizu. Z izkušnjami in izobrazbo s področja krajinske ekologije in politične sociologije se pri delu osredotoča na razvoj različnih scenarijev prehranskega sistema. V ta namen združuje biofizikalni pristop in poglobljeno razumevanje družbeno-ekonomskih vidikov. Namen je prepoznati vzvode in najti poslovne rešitve za večjo trajnost.

Marjana Peterman je strokovna sodelavka Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), kjer deluje na področju prehranske varnosti. V svoji karieri je pridobila poglobljeno znanje o tem področju in pomagala številnim potrošnikom pri reševanju težav na tem področju. Njen govor bo obravnaval vidik moči potrošnikov pri prehodu na trajnostne prehranske sisteme.