European Food Summit - Ketevan Berishvili – iz Gruzije z ljubeznijo

Ketevan Berishvili – iz Gruzije z ljubeznijo

Ljubljana, 7. 2. 2020

Ko gre za ekološka vina, še posebej tista s podaljšano maceracijo, je Gruzija zagotovo ena od destinacij, ki bi se morala znajti na seznamu vsakega ljubitelja sonaravno pridelanih vin.

Ta nekdanja Sovjetska republika, obdana z veličastnim Kavkaškim gorovjem na eni strani in Črnim morjem na drugi, ni le dom neverjetnih 525 (!) avtohtonih vrst grozdja, ampak velja tudi za rojstni kraj, za zibelko vina.

Arheološki izsledki kažejo, da so na tem območju grozdni sok fermentirali v vino približno 6.000 let pred našim štetjem. Ti zgodnji Gruzijci so odkrili (verjetno bolj po naključju), da se da grozdni sok s fermentacijo in zakopanjem pod zemljo čez zimo spremeniti v nekaj precej bolj vznemirljivega (in opojnega).   

In ta dediščina se je ohranila do danes, skupaj s postopki in tradicijo pridelave vina v ogromnih lončenih amforah, v Gruziji znanih kot »kvevri«.

A ni bilo lahko. Gruzijsko vinarstvo je šlo namreč čez kar nekaj težkih časov, zlasti pod sovjetskim režimom, ko so takratne oblasti individualnost, butičnost in tradicije zamenjale za masovno produkcijo. In to čeprav so imele oblasti v Moskvi gruzijsko vino še posebej rade.

A od 525 sort so bile v sovjetskih časih komercialno na voljo le štiri, številne, za vino najugodnejše pokrajine in lege so se opustile in zarasle, saj so širili vinograde v dolinah, kjer se je iz njih dalo "iztisniti" več. Gruzijske največje kleti so na vrhuncu na leto pridelale vrtoglavih 18 milijonov steklenic. A to ni bilo vino, proizvedeno po tradicionalni metodi, kvevriji so bili praktično prepovedani, zamenjale so jih velike cisterne in hrastovi sodi.

Šele po padcu Sovjetske zveze so se počasi spet začeli prebujati mali, butični proizvajalci, ki nikdar niso pozabili starih praks, saj so na podeželju vino še vedno delali popolnoma enako, le da za lastno uporabo.

Ena od teh družin, ki nadaljuje s tradicijo, so Berishviliji, mali, butični proizvajalci vina v Kakhetiju, prav v srcu te gruzijske vinorodne pokrajine.  

30-letna Ketevan Berishvili se je posla ekološkega vinogradništva naučila od svojega očeta, Kakhe Berishvilija. Sprva je zgolj pomagala, kot se to pričakuje od otrok vinogradnikov, a jo je posel počasi vsrkal vase in leta 2015 je v družinski kleti ustekleničila svoj prvi letnik pod etiketo GOGO Wine. Od življenja prekipevajoč roze, narejen iz dveh najbolj tipičnih gruzijskih sort, rkatsiteli in saperavi.

Pri Berishvilijih vinograde obdelujejo izključno z uporabo biodinamičnih preparatov, grozdje pa nato prepeljejo s konjskimi vpregami v klet, kjer ga fermentirajo v kvevrijih.

Preden je Ketevan opustila urbano življenje in se preselila na podeželje, je študirala francosko filozofijo, živela nekaj časa v Franciji in magistrirala z gruzijskega instituta za javne zadeve. A ker nikdar ni zares začutila, da je dotična karierna pot prava zanjo, je to smer opustila, se preselila v vas Artana, kjer ima njen oče v lasti vinograde, ter se z vsem srcem in dušo vrgla v vinogradništvo. Kupila je dodatni vinograd in Gogo Wine zdaj izvaža tudi v tujino. 

In Keti je šele na začetku. Zvedavo pogleduje v prihodnost, načrtuje nove in nove nadgradnje, hkrati pa upa, da lahko navdahne še druge ženske in jim odpre kakšna vrata v vinski industriji.

Za Evropski simpozij hrane piše Kaja Sajovic.